Ko podzavest že preneha kaditi, zavest pa še ne sledi: zanimiv fenomen pri opuščanju kajenja

Uvod
Opuščanje kajenja je proces, ki se ne odvije vedno linearno ali hitro. Veliko posameznikov po dolgih letih zasvojenosti doživi pomembne spremembe že po eni terapevtski seji, a kljub temu nadaljujejo s kajenjem – čeprav v zmanjšanem obsegu. Kaj se dogaja v takšnih primerih? Zakaj kljub odporu do cigaret človek še vedno kadi? Odgovor se skriva v zanimivem odnosu med zavestjo in podzavestjo.

Ko podzavest prekine vzorec, zavest pa še ne sledi
Pogosto terapevti slišijo zgodbe kadilcev, ki so kadili 20, 30 let – škatlo ali celo več cigaret na dan – in po terapevtskem srečanju pridejo z izjavo: »Še vedno kadim.« Vendar ko nadaljujejo, dodajo, da zdaj kdaj pokadijo le štiri ali pet cigaret dnevno. In kljub temu rečejo: »Preprosto ne morem nehati. Res ne morem nehati kaditi.«

To kaže na zanimiv psihološki fenomen: njihova podzavest je že začela proces spremembe, morda celo že prekinila stari vzorec. A zavestni del tega še ni popolnoma dojel, še ni »dohitel« nove realnosti.

Odpor do cigaret kljub nadaljevanju kajenja
Če takega posameznika vprašamo, kako doživlja kajenje zdaj, pogosto odgovori:
»V bistvu mi sploh ni več všeč. Okus je grozen. Zdi se mi, kot da se dušim. V resnici si tega sploh ne želim več.«

To pomeni, da se je notranje stanje že bistveno spremenilo – oseba ne uživa več v cigaretah, nima več resnične želje po kajenju, a navada in zavestna miselnost jo še vedno vodita k nekaj cigaretam na dan.

Prehodni čas: od podzavestne spremembe do zavestne osvoboditve
V takšnih primerih gre za fazo prehoda. Podzavest je opravila svoje delo – spremenila je vzorec, zmanjšala potrebo, spremenila odziv telesa in uma na cigarete. Zavest pa mora to še doumeti, notranje priznati in se temu prilagoditi. Pogosto je to le še vprašanje časa – obdobje, ko »počistimo ostanke« in se zavestno osvobodimo tudi teh nekaj zadnjih cigaret.

Zaključek
Proces opuščanja kajenja ne poteka vedno prek trenutne, popolne prekinitve. Včasih se začne z globoko spremembo v podzavesti, ki ji zavest šele kasneje sledi. Ko enkrat razumemo, da je odpor do kajenja že prisoten in da užitek pri kajenju izgine, vemo, da smo že na poti osvoboditve – četudi še kadimo nekaj cigaret na dan. Pomembno je zaupati temu procesu in dati času čas, da zavest ujame podzavestno resnico: da smo že skoraj – ali pa že povsem – nekdanji kadilci.