Veliko slabih navad ljudem daje občutek olajšanja. Prav zato jih je pogosto tako težko opustiti. Občutek, da nam navada pomaga, nas pomiri ali nas sprosti, je lahko zelo prepričljiv. Vendar se za tem pogosto skriva pomemben paradoks – paradoks olajšanja.
Gre za situacijo, v kateri navada ustvarja težavo, nato pa nam ponuja začasno rešitev zanjo. Zaradi tega dobimo vtis, da nam pomaga, čeprav nas v resnici ohranja v začaranem krogu.
Primer kajenja: »Cigareta me pomiri«
Eden najpogostejših primerov paradoksa olajšanja je kajenje.
Veliko kadilcev pravi:
»Mene cigareta pomiri.«
»Po cigareti sem bolj sproščen.«
»Ko sem pod stresom, potrebujem cigareto.«
Na prvi pogled se to zdi smiselno. Če se oseba po cigareti počuti bolj sproščeno, bi lahko sklepali, da cigareta deluje pomirjujoče.
Vendar vemo, da je nikotin stimulans. To pomeni, da spodbuja delovanje živčnega sistema in ne deluje kot klasično pomirjevalo. Zato se postavi logično vprašanje:
Kako lahko stimulans človeka pomiri?
Kaj se v resnici dogaja?
Odgovor je nekoliko drugačen, kot si večina ljudi predstavlja.
Nikotin ne pomirja neposredno. Kar se pogosto zgodi, je, da zmanjša neprijetne občutke odtegnitve, ki nastanejo zaradi prejšnjega vnosa nikotina.
Ko raven nikotina v telesu pade, se lahko pojavijo napetost, nemir, razdražljivost ali občutek pomanjkanja. Ko oseba ponovno prižge cigareto, ti občutki začasno popustijo.
Posledično človek občuti olajšanje in ga pogosto interpretira kot sprostitev.
V resnici pa cigareta ne odpravlja zunanjega stresa. Odpravlja predvsem nelagodje, ki ga je povzročila odvisnost od nikotina.
Navada pogosto rešuje problem, ki ga je ustvarila sama
To je bistvo paradoksa olajšanja.
Navada pogosto ustvarja težavo, nato pa ponuja začasno rešitev zanjo. Zaradi tega se zdi koristna in potrebna.
Pri kajenju se to kaže tako, da cigareta najprej ustvarja potrebo po naslednji cigareti. Ko se ta potreba pojavi, nova cigareta začasno odpravi nelagodje. Oseba zato dobi občutek, da ji cigareta pomaga.
V resnici pa pomaga predvsem pri odpravljanju težave, ki jo je sama ustvarila.
Kratkoročno olajšanje, dolgoročna obremenitev
Slabe navade pogosto prinašajo kratkoročno olajšanje. Prav zato se utrjujejo in ponavljajo.
Težava pa je v tem, da dolgoročno pogosto povzročajo več stresa, več obremenitev in več omejitev.
Pri kajenju to pomeni tudi nenehno razmišljanje o tem:
- Kdaj bo naslednja cigareta?
- Kdaj bom lahko ponovno potešil_a potrebo?
- Ali bom imel_a možnost kaditi?
- Kako dolgo bom moral_a čakati?
Namesto več svobode navada pogosto ustvarja dodatno odvisnost od okoliščin in dodatno psihološko obremenitev.
Zakaj je to spoznanje pomembno?
Pomemben korak pri odpravljanju škodljive navade je zavedanje, da občutek olajšanja pogosto ni dokaz, da navado potrebujemo.
Nasprotno – velikokrat gre za olajšanje, ki ga brez same navade sploh ne bi potrebovali.
Ko začnemo razumeti, da je občutek sprostitve pogosto le začasna odprava nelagodja, ki ga je ustvarila navada sama, lahko začnemo drugače gledati na svoje vedenje.
Conclusion
Paradoks olajšanja nas uči, da kratkoročna sprostitev ni nujno znak, da nam navada koristi. Pogosto gre za mehanizem, pri katerem navada ustvarja problem in ga nato začasno rešuje.
Zavedanje tega paradoksa je pomemben korak na poti do spremembe. Ko prepoznamo, da je olajšanje zgolj kratkotrajno in da brez navade tega olajšanja sploh ne bi potrebovali, postane lažje prekiniti začarani krog in se postopoma osvoboditi škodljivih navad.