Uvod: zmota, ki jo dela večina ljudi
Večina ljudi, ki želi shujšati ali prenehati s prenajedanjem, naredi isto napako. In to ni napačna prehrana. Ni premajhna disciplina. Niti ni napačno štetje kalorij.
Največja napaka je, da poskušamo premagati svoje telo, namesto da bi začeli sodelovati z njim.
Ko se postavimo v mentaliteto boja – “moram premagati lakoto”, “moram premagati svoje telo”, “moram se brzdati” – nehote sprožimo mehanizme, ki nas držijo v začaranem krogu.
Zakaj je boj proti telesu vedno izgubljena bitka
Ideja, da se moramo boriti proti svojim občutkom, lakoti ali potrebam, ustvarja notranji konflikt.
Ko začnemo omejevati hrano na zavestni ravni, telo to doživi kot stres. In ko je telo pod stresom, se aktivirajo stari preživetveni vzorci – avtomatski odzivi, ki so nam v preteklosti pomagali preživeti ali se umiriti.
Za mnoge ljudi je v teh vzorcih zapisano nekaj zelo preprostega:
“Hrana me pomiri. Hrana mi da občutek varnosti.”
To ni racionalna odločitev, ampak odziv živčnega sistema.
Kako nastane začarani krog prenajedanja
Ko si nekaj prepovemo ali si postavimo strogo restrikcijo, se v telesu ustvari napetost.
V stanju napetosti živčni sistem pogosto preklopi v impulziven odziv, temelječ na preteklih vzorcih. Ta impulz je lahko:
- nenadno prenajedanje,
- hrepenenje po določeni hrani,
- kompulzivno iskanje umiritve skozi hrano.
Po impulzu pa pogosto pride še krivda:
Zakaj sem si to dovolil? Kako je spet prišlo do tega?
S tem krog ni prekinjen, ampak še okrepljen.
In tu je bistvo:
tega kroga ne moremo prelomi z več discipline, več nadzora ali več restrikcije,
ker je prav restrikcija tista, ki sproži stresni odziv in posledično impulz.
Kaj se v resnici dogaja v telesu in živčnem sistemu
Če želimo trajno prekiniti vzorec, potrebujemo razumevanje, kaj se dogaja pod površjem:
- Odkje izvira vzorec, da hrana pomirja?
- Kdaj je bil ta mehanizem koristen?
- Ali je danes še funkcionalen ali nam škodi?
- Kaj je nezavedni “pay-off”, ki ga telo prejme, ko dobi hrano?
- Kaj poskuša podzavest s hrano zaščititi ali omiliti?
Tu se začne resnično delo. Ne na ravni kalorij ali strogega nadzora, ampak na ravni živčnega sistema, podzavesti in jedrnega vzroka, zaradi katerega hrana sploh postane mehanizem regulacije.
Zakaj klasični pristopi odpovejo
V pristopu, ki ga uporabljam, ne izvajamo klasične hipnoze kot treninga discipline ali motivacije.
Ne učimo:
- dodatnega štetja kalorij,
- strožjih pravil,
- več kontrole,
- še več strategij “prepovedi”.
Takšni pristopi nagovarjajo simptom, ne vzroka. Pogosto dodatno povečajo napetost in s tem tudi verjetnost impulzivnega vedenja.
Namesto tega se ukvarjamo s tem, kar restrikcija povzroči: napetost in stres, ki aktivirata stare, nezavedne vzorce.
Ključ: povezava med stresom in hrano
Ko razumemo povezavo med stresom, živčnim sistemom in vzorci prehranjevanja, se prenajedanje lahko začne raztapljati brez boja:
- brez stalnega nadzora,
- brez prisile,
- brez obsesivnega štetja kalorij,
- brez občutka odpovedovanja.
To je tudi cilj programa hipnoterapije, ki ga izvajam:
odkleniti jedrni vzrok, zaradi katerega telo uporablja hrano kot regulacijski mehanizem, in ga nežno spremeniti.
Ko se umiri jedrni vzrok, se umiri tudi potreba po hrani.
Zaključek
Hujšanje in odpravljanje prenajedanja nista bitki z voljo ali telesom. Sta proces razumevanja, regulacije in sodelovanja z živčnim sistemom.
Ko prenehamo siliti telo v boj, se pojavi nekaj, kar ljudje pogosto opisujejo kot “nenavadno lahkotnost”:
hrana preprosto izgubi moč, impulzi se zmanjšajo in cikli prenajedanja se ustavijo.
Če želiš, ti lahko pomagam razumeti, kakšen je tvoj osebni vzorec in kaj ga sproži.