Ko ljudje želijo shujšati ali prenehati s prenajedanjem, se skoraj vedno osredotočijo na iste stvari: prehrano, kalorije, disciplino in zavestno voljo. A prav tu se skriva ena največjih napak, ki jo naredi približno 90 % ljudi.
Največja napaka pri hujšanju namreč ni napačna prehrana, ni število kalorij in ni pomanjkanje volje. Največja napaka je v tem, da se ljudje poskušajo boriti proti lastnemu telesu – namesto da bi z njim sodelovali.
Zakaj boj proti telesu vodi v začarani krog
Ideja, da moramo svoje telo premagati, nadzorovati ali »zlomiti« lakoto, je prav tista stvar, ki nas pogosto drži ujete v ponavljajočem se krogu neuspeha.
Ko začnemo omejevati hrano na zavestni ravni, telo to doživi kot stres. In kadar je telo pod stresom, se samodejno aktivirajo stari, nezavedni vzorci.
Ti vzorci niso nastali po naključju. V preteklosti so nam pogosto pomagali preživeti čustveno, psihološko ali celo fizično zahtevne situacije. Eden izmed takšnih vzorcev je lahko tudi prepričanje, da hrana pomaga umiriti telo in živčni sistem.
V tem zapisu je lahko preprosta, a močna povezava:
več hrane pomeni več varnosti in več miru.
Kako nastane začarani krog restrikcije in prenajedanja
Ko si nekaj prepovemo, ko uvedemo strogo omejitev ali restrikcijo, se v telesu povsem naravno začne kopičiti napetost.
V stanju napetosti pa telo ne reagira racionalno ali dolgoročno premišljeno, temveč se opre na stare, avtomatske mehanizme. Takrat pride do impulzivnih odzivov.
Ta impulz se lahko izrazi kot:
- prenajedanje,
- močna želja po določeni hrani,
- izguba nadzora nad količino.
Po takšnem odzivu zelo pogosto sledi še krivda. Pojavijo se misli, kot so:
- »Zakaj sem si to spet naredil/-a?«
- »Kako se je lahko to ponovno zgodilo?«
In prav tu se krog še dodatno utrdi. Ta krog ne more biti prekinjen z več discipline, več nadzora ali še strožjimi restrikcijami, saj je prav restrikcija pogosto del samega problema.
Ključno vprašanje: kaj se v resnici dogaja v telesu?
Namesto dodatnega nadzora potrebujemo razumevanje. Razumevanje tega, kaj se v resnici dogaja v telesu in v živčnem sistemu.
Pomembno vprašanje ni:
»Kako naj jem manj?«
Temveč:
»Zakaj moje telo sploh potrebuje hrano kot način regulacije?«
Od kod izvira ta vzorec? Kdaj je bil koristen? In zakaj ga telo še vedno ohranja?
Zakaj klasični pristopi pogosto ne delujejo
V pristopu, ki ga uporabljam, ne delamo klasične hipnoze v smislu dodatnih pravil, motivacijskih stavkov ali še več informacij o tem:
- kako šteti kalorije,
- kaj je »prava« prehrana,
- kako se moramo bolj truditi in imeti več nadzora.
Takšni pristopi pogosto nagovarjajo le simptom, ne pa vzroka. Restrikcija sama po sebi ustvarja napetost, napetost pa sproži impulzivno vedenje.
Iskanje jedrnega vzroka prenajedanja
Osredotočamo se na jedrni vzrok:
- Zakaj podzavest uporablja hrano kot obliko regulacije?
- Kdaj je bil ta mehanizem smiseln ali celo nujen?
- Kakšen je nezavedni »pay-off«, ki ga hrana ponuja?
- Kaj telo dejansko dobi, ko dobi dovolj hrane?
- Kaj poskuša podzavest s tem zaščititi?
Pogosto hrana nezavedno varuje določena področja življenja, čustva ali notranja stanja. Telo morda verjame, da na ta način preprečuje še večji stres, bolečino ali notranjo preobremenitev.
Ko se spremeni odnos med stresom in hrano
Ko začnemo razumeti povezavo med stresom in hrano na globlji ravni, se lahko zgodi nekaj pomembnega:
prenajedanje se začne umikati brez boja, brez nenehnega zavestnega napora in brez dodatnih restrikcij.
Ne zato, ker bi se bolj trudili, temveč zato, ker telo končno ne potrebuje več istega mehanizma za regulacijo.
In prav to je cilj terapevtskega in hipnoterapevtskega procesa:
ne nadzorovati telo, temveč ustvariti pogoje, v katerih se lahko samo uravnovesi.